In memoriam: Janez Bole |
Sin očetu v spomin: Janez Bole, dirigent (1919-2007)Če pomislim, da sega prvi in hkrati najstarejši utrinek o odnosih med menoj in očetom v poletje na Crvenem otoku, je bilo najino zavedanje očetovsko – sinovskega odnosa dolgo kar poltretje leto več od pol stoletja. S prijatelji si je podajal žogo v nizki vodi morskega zaliva, mene pa si je nadel za vrat, da bi me imel kar najbližje sebi in se tako lahko brezskrbno posvetil igri. Spomnim se obrazov, žoge v zraku, olja na očetovi, za sonce preobčutljivi koži. Sunek rok, ko je vrgel žogo, je bil dovolj, da sem s spolzkega hrbta zdrsnil vznak in padel na glavo v vodo. Tistih nekaj čudovitih trenutkov brez zraka, s podvodnim pogledom proti soncu, biserni gladini morja s spodnje strani in začudeno zaskrbljenih obrazov staršev in njihovih prijateljev, mi je velikokrat v teh letih prihajalo pred oči. V tej hipni neskončnosti je odseval najin odnos vse do njegovega odhoda. Oče je bil rojen v znamenju ribe. Ste kdaj pomislili, kako jo prijeti s prostimi rokami? Voda, v kateri je plaval vse življenje, ki je bila njegova sVobODA, bila je čista, a deroča, s številnimi brzicami in skalovjem, na katerem si je kdaj pa kdaj tudi odrgnil kožo, je pravzaprav samo privid. Prava resničnost tega valovanja pa je kraljica umetnosti – glasba. Od zgodnjega otroštva je živel glasbo ob svojem očetu. Zaznamovala ga je v umetnika, glasbenega filozofa, ki je znal s pomočjo svojega instrumenta – pevcev ustvarjati božjo glasbo. Nedolgo po mojem svojevrstnem morskem krstu na Crvenem otoku je začel deliti z menoj svojo glasbeno izkušnjo. Takrat namreč ni našel ustreznega varstva zame, zato me je jemal s seboj na vaje. Oblikovanje in ponavljanje fraz, piljenje interpretacije, česar seveda nisem mogel ozavestiti, mi je sedlo globoko v dušo. Šele skoraj čez petdeset let sem dojel, da so bili to moji začetki spoznavanja z »muzikozofijo«. Nikoli ni skrival želje, da bi me rad posvetil glasbeni muzi, na pot mi je nastavljal različne »glasbene pasti«: piščal, tamburico, boben, pianino, klarinet… Nagovarjal me je celo, da bi se posvetil tolkalom, saj bi na ta način najlažje spremljal ustvarjalno delo dirigenta v orkestru. Vzgajal pa me je vendarle v svobodnega človeka. Nobena od ponujenih možnosti mi ni ustrezala. Vzniknila in razvila v meni pa se je neskončna ljubezen do poslušanja glasbe. Izostril se mi je čut za muzikalnost in kar je morda še bolj vznemirljivo, porodila se mi je neskončna želja, morda bi temu lahko rekel celo »glasbena lakota«, da bi skoraj ne mogel več živeti, ne da bi dihal valove čiste glasbene energije. Prišel je prelomni trenutek, ko je ta moj čut dobil nalogo. Oče je obstal v brezzračju, prisilno upokojen je začel vidno hirati, bil je videti zgubljen brez upa, kot Prešernov Ribič. Notranji klic je vlogi sina poslal znak, da je čas za še eno vlogo, za še en odnos – med vrhunskim ustvarjalcem in izjemno zahtevnim poslušalcem. Prevzel sem zahtevno, nehvaležno in v našem okolju skoraj ne prepoznano vlogo managerja. Danes lahko rečem, da je bila to v tistem trenutku najboljša kombinacija – vlogi profesorja, ki je klub svoji veliki ustvarjalni moči svoje delo javno predstavil le z enkratnim letnim koncertom, sem začel z vsemi svojimi izkušnjami, znanjem in željo po poslušanju, dodajati vlogo dirigenta. Dvajset let sva si bila najožja sodelavca. V dobrem in slabem. Riba in strelec. Oče in sin. Dirigent in manager. Prepletanje dveh močnih osebnosti, ki sta bili v sinergiji zmožni ustvariti nemogoče, v sporu pa se je bliskalo in grmelo kot v najhujšem neurju. Kot bi se kresali diamanti. Ljubezen do glasbe je bila nad vsem, kot krona stvarstva. Marsikdaj in marsikdo naju ni razumel. Pa tudi ni bilo lahko, saj mnogokrat tudi sama nisva razumela eden drugega. Vendar le v obdobju pred-ustvarjalnega nemira. Koncerti so bili vse kaj drugega. Več kot sto petdeset po Sloveniji, več kot trideset v tujini. Slovenski madrigalisti – Gallus Singers. Najin skupni projekt, ki je združil dva povsem različna značaja očeta in sina v eno – v ljubezen do globoke interpretacije Gallusa in slovenske ljudske pesmi. Spomin na kmeta v Ločah, ki je poslušal ves čas z odprtimi usti in ob koncu koncerta s svojimi skoraj medvedjimi šapami s ploskanjem zatresel cerkveni kor. Pokvarjeni posnetki madžarskega državnega radia, katerega snemalci nama niso verjeli, da bo dinamika petja v akustični dvorani v Tokaju prebijala, če ne bodo pozorni. Cerkev Sv. Martina na Bledu – sanjski koncert, ki se je odvil v neskončnosti in nad tlemi, ko oče še kar nekaj časa ni vedel, kje je in kaj se je dogajalo. Chartres, dan po koncertu na festivalu Idriart poleti 1991, sprejem pri županu, nekdanjemu francoskemu zunanjemu ministru in tedanjemu poslancu, ki naju je vljudnostno sprejel za pet minut, pa naju je potem poslušal kar pol ure in se poslovil z besedami: vnesli ste dvom v moje trdno prepričanje, da Slovenije ne bomo priznali. Spomini. Oče je odhajal poln načrtov. Še v ponedeljek je dejal, da bo šel na predstavitev knjige Slovenskega okteta, pa četudi ga peljemo na bolniški postelji. Na pepelnično sredo se je odločil drugače. Odšel je, ostala je vseobsegajoča ljubezen. Lukovica, na pustni torek, 5. februarja, 2008 Tomaž Bole
|